Amfibija

Rodil se mi je sin! S tem sem dobila nov status. Ponosno objavljam, da sem VOZIČKARCA. Močno se trudim opravičit in obdržat svojo novo titulo. Prve dni sem bila nekoliko izgubljena. Kje te presnete mlade mame dobijo vse te koristne informacije? Kako sem lahko jaz tako nevedna?

Najprej sem imela težave z vprašanjem :” A ste rodili?” Kolikor vem sem rojevala jaz, med tem ko je moj mož doma omedleval in možato sočustvoval z menoj. Nisem pikra. Narava je pač tako predvidela te stvari. Ampak sem se navadila z nasmeškom odgovarjat na to vprašanje: ” Jaaaa. Rodila sva. Malo sva zašita in dobila sva mastitis, ampak nič takega. Jaz že hodim, mož pa še počiva.”

Potem so se začele jutranje kavice z sovozičkarcami. Pa sem spet zijala, kot tele. “Naš tamali kaka zeleno in po vsakem obroku.” ” Za to pa najbolj pomagajo Bio-Gaja kapljice.” ” Ma neeeee. Mi smo naročil ene kapljice iz Avstrije.” ” Mah, tiste nič ne pomagajo. Najboljše je , če sama skuhaš čaj od 0,03g kumine, 2,16g kamilic in 1,735g janeža.” ” Ne. Napačna razmerja. Morš dat 2,18g kamilic. Takle sploh ni učinka.” Bla, bla, bla, bla, bla, bla….. V parih dneh sem zmemorirala več kapljic in receptur za čaje, kot sem se jih naučila na celem faksu.

V naslednjih dneh smo obdelale vse plenice, doktorirale iz kremic za vnete otriške ritke in napisale nekaj znanstvenih dizertacij o vozičkih, jajčkah, flaškah, dudah,…. Sploh ne veste kakšne nevarnosti prežijo vse na vaše otročičke. Strupene plenice, pohabljajoče dude, nekvalitetne kremice,…. Vmes smo še malo primerjale naše otročičke in vedno sem odšla domov polna strahov, da ni tamali mogoče enčink zaostal, ker še ne pase kravic!!!! Koga? Kaaaaj? Sej nimamo krav, če pa živimo v mestu! Pa renči še tudi ne?!

Ah, jaz neumnica. Sem mislila, da je imet otroka nekaj popolnoma naravnega. Sploh nisem vedela, da je to taka znanost. Pa so prišli na vrsto še racepti za kašice in pouki, kot npr.- bučk ne kuhaj celih. Obvezno jih nareži. Zakaj zaboga? V vsakem primeru jih bom speštala. Določenim nasvetodajalkam sem se nehala oglašat na telefon, pa so mi začele sms-e z nasveti pošiljat.

Potem so se mi zgodile posvetovalnice. Brrrrrr! Te izgledajo nekako takole:

JAZ: ” Dober dan.”

SESTRA: Prikima. ” A ga dojite?”

JAZ: ” Aha. Ne vem pa…”

SESTRA: ” A ga devate na tla?”

JAZ: ” Devam ga na trde podloge. Igrama se na postelji in na mizi….”

SESTRA: ” Kaaaaj? Gospa, otrok lahko pade z mize!”

JAZ: ” Saj ga ne pustim…”

SESTRA: ” Otrok pade z mize!”

JAZ: ” Sej sem ob….”

SESTRA: ” Gospa, otrok lahko pade z mize

JAZ: kimam

In od takrat tam samo še kimam. Karkoli mi rečejo ali me vprašajo, jaz vedno kimam. In one so zadovoljne.Do enega leta niti zrna soli. Kimam. Najprej ga začnite hranit z zelenjavo, šele čez nekaj časa s sadjem. Kimam. Kopajte ga 2-3 krat na teden. Kimam. Ne dovolite mu, da se proba usedit. Kimam. Pridem domov, mu speštam banano in ga vsak večer skopam. Fju,še je živ!!!

Potem je tu še večna tema aktivnosti za otroke.”Kaaaaj? Nisi šla na plavanje še z njim? Kaj pa fitnes za mamice in otroke?” ” Ne še. Še ne sedi. Sem pa že razmišljala o tujih jezikih in veseli matematiki.” Čeprav tole z matematiko mogoče ni ravno pametno, ker v nosečnosti nisem poslušala Mozarta in nisem jedla veliko rib. Očitno sem zašmirala in ne bo Einstein. Zato pa še ne zna past kravic.

Narobe sem se lotila projekta Otrok. In za vse to je kriva moja mama. Če bi ona v nosečnosti poslušala Mozarta in jedla ribe, bi jaz bila kos starševstvu. Za njo je pa kriva babica. Dobro, da se je naša linija sploh nadaljevala ob vseh teh nevednih ženskah. In le kako je moja mama doštudirala medicino, pa ni kravce pasla pri treh mesecih. Babica jo ni vpisla k telovadbi za dojenčke. Tudi jaz sem samo po božji milosti prišla do diplome ob takšni mami. Hranila me je s soljenimi juhicami še preden sem šla v vrtec. In sigurno mi je podtaknila kakšno jabolko takrat, ko bi smela samo še zelenjavo.

Eh, mali moj. Očitno ne boš član MENSE, ker te bom kopala vsak dan in namesto tečajev tujih jezikov, te bom preganjala po travnikih. Ne bom ti kuhala Omega-3 in Omega-6, ampak obare, enolončnice, domače goveje juhice,… Ne bom ti predvajala Mozarta, ampak bom s teboj pela Zenica blues. Pa zlezi že enkrat iz vozička, da jutranje kavice spet dobijo vonj in okus. Pa še zanima me naslednja titula

Včasih imam presneto kratke živce. To še najbolj pride do izraza, ko gledam film, ker po navadi vsi filmi vsebujejo vsaj eno od bedarij, ki mi požene kri po žilah.

Samo v filmu se lahko v posteljo ali na kavč nekdo uleže kar v čevljih.

Smo v filmu se vhodna vrata sama od sebe zaprejo, potem ko lik pride domov s polnimi rokami vrečk iz trgovine. Ali pa še bolje -z dvema ogromnima kovčkoma, ki ju nosi lahkotno kot peresca.

Samo v filmu se ženske zjutraj zbudijo s popolno frizuro in nedotaknjeno šminko. Niso niti malo zmečkane, zabuhle, zlepljene. In tako lepe zažvrgolijo svojemu dragemu v obraz ”Dobro jutro!”, ta pa ne pade v nezavest od jutranje sape. Pa še poljubita se!!!!

Samo v filmu se glavni junak brezglavo poda naravnost proti največji nevarnosti. Noč, ni elektrike, tema v hiši, slišijo se koraki in škripanje vrat, ženska je sama doma, telefon ne dela,… Ne!!! Ne pobegne ven skozi najbližja vrata ali okno. Neeeee. Vzame kuhinjski nožič (po možnosti tisti za mazanje marmelade) in vpraša ”Kdo je? A je kdo v hiši?”. Aha! Morilec se bo sigurno opravičil in lepo predstavil, potem pa bosta počasi srebala čaj, da jima v prijetnem čvekanju mine čas do prihoda policije.

Samo v filmu se vedno najde kak ameriški heroj. Ne glede na to, če gre za napad vesoljcev (ki vedno grozijo v angleščini in napadejo prav Ameriko), trčenje meteorja (ki kot po naključju vedno leti naravnost proti Ameriki), izbruhu smrtonosnega virusa v Spodnjem Dupleku (kjer se prav slučajno najde nek ameriški znanstvenik na dopustu), trgovanje z ljudmi nekje v Romuniji (tudi tu so ameriški turisti hvala Bogu reden pojav), …. Kaj bi svet brez Amerike, kjer vsaka druga mati nevede povije bodočega heroja. Ah, mi neumni evropejci si predstavljamo američane kot zavaljene, nevedne kmetavze. Pa imajo dejansko vsi pod obleko kostum superheroja.

Samo v filmu se glavni junak skrega s šefom in da odpoved. Živi v ogromni hiši, vozi ogromen avto, hladilnik ima tako poln, da poka po šivih, on pa se po odpovedi ves razočaran in utrujen posveti umetnosti, ki je že od nekdaj njegova prva ljubezen. In se tako posveča in posveča, jaz pa cel čas razmišljam od česa živi? Nima službe (prej je bil natakar), pa ima vse to. Kdo hudiča mu plačuje račune??? Pri nas pridno delaš, imaš diplomo, pa še vedno prosiš starše, da ti dajo kak evro, ker bi si pa res rad po letu in pol privoščil kino.

V filmu je vse mogoče. Mah,  mi je kar jasno zakaj vsi rinejo v Hollywood. Da bi živeli v filmu….ITAK

Pred kratkim smo se v pogovoru dotaknili teme LJUBEZEN. Seveda smo vsi bili pametni, vsak na svoj način. Pa sem malo pobrskala po internetu kaj bi bila definicija ljubezni in sem jih našla miljon. Znanstvene, pesniške, slikarske, verske,… 

Najbolj me je pa navdušilo tole:

Ameriški strokovnjaki so delali neko raziskavo na temo otroške pozornosti. Med ostalim so jih vprašali KAJ JE LJUBEZEN. Tole so odgovori:

Rebecca, 6 let: Ko je moja babica dobila artritis, se več ni mogla prepogibat in si lakirat nohte na nogah. Zato je moj dedek prevzel to nalogo, ki jo ni nehal opravljat tudi takrat, ko je sam dobil artritis. To je ljubezen.

Bill, 4 leta: Ko te nekdo ljubi, na poseben način izgovarja tvoje ime. In ti veš, da je tvoje ime na varnem, ko je v njegovih ustih.

Daisy, 6 let: Ljubezen – to je ko greš nekam jest in daš nekomu del svojega pomfrija, ne da bi zahteval kaj nazaj.

Terry, 4 leta: Ljubezen – to je, ko se smejiš tudi, ko si zelo utrujen.

Danny, 7 let: Ljubezen - to je, ko moja mama skuha mojemu atiju kavo in spije požirek preden mu jo da, zato da se prepriča, če je dobra.

Nancy, 7 let: Ljubezen – to je, ko fantu poveš, da ti je všeč njegova srajca in jo on začne nosit vsak dan.

Mary-Ann, 4 leta: Ljubezen – to je, ko te tvoj mali kuža liže po obrazu, čeprav si ga pustil cel dan samega doma.

Caren, 7 let: Ko nekoga ljubiš, se tvoje trepalnice cel čas spuščajo in dvigajo, gor-dol, pod njimi se pa vidijo same zvezde.

Mark, 6 let: Ljubezen – to je, ko mama vidi atija v kopalnici, pa ji ta prizor ni grd.

Jessica, 8 let: Če nekoga ne ljubiš, mu nikakor ne smeš govorit “Ljubim te.” Če pa nekoga ljubiš, mu moraš to stalno ponavljat. Ljudje pozabljajo.

Po poklicu sem veterinarka in spadam v razred težko zaposlivih oseb. Že v vrtcu sem se odločila, da bom zdravnica za živali, zato moji sreči ni bilo ne konca, ne kraja, ko sem se uspela vpisat na željeno fakulteto. Starši so me skušali na vsak način prepričat naj grem raje kaj drugega študirat, ker bom s tem poklicem imela težave. Vsi so me prepričevali naj si premislim, ker da se bom zelo težko zaposlila v stroki in da bom pol življenja preživela z roko v kravji riti. Pa jih v svojem zanosu niti slišala nisem. Takrat sem verjela, da je cel svet moj in da lahko gore premikam. Saj je veterina vendar moja usoda in potemtakem bom že dosegla vse kar si začrtam.

In po več kot uspešno zaključenem študiju, sem dobila diplomo v roke in klofuto v obraz. Nisem poznala pravih ljudi in nisem dobila, po številnih pretrkanih vratih ambulant, službe v stroki.

Od takrat so minila 4 leta in jaz se na vse pretege trudim uskladit preživetje in stroko (od volontiranja se žal ne da preživet).

Zadnje čase tuhtam kateri poklic je najbolj donosen. Kaj bi lahko delala, da bi najlažje shajala v življenju.

Ja, narkomanka bom! Za te je v naši državi tako lepo poskrbljeno. Najprej me registrirajo, potem mi vsak dan podarijo odmerek metadona, da ne padem v krizo in takšna oropam kako omiko ali pa trafiko. Ko se odločim nehat drogirat, mi vsi zaploskajo in me pošljejo v komuno, kjer se učim bit družbeno koristna in iščem smisel življenja. Pa saj nisem jaz kriva, da sem se začela drogirat. Starša sta! Nikdar me nista razumela! Smrk!

Ko se vrnem iz komune mi čez čas začne zmanjkovat pozitivne energije, postanem razočarana nad realnostjo in stara družba me zvabi na “sam še enkrat za stare cajte” žur. Spet mi je lepo. Moja domovina pa mi zopet priskrbi legalni odmerek dnevno.

Če še bolj zabredem, vedno lahko poiščem zavetje v idilično urejeni bolnišnici za narkomane v Ljubljani. Tam se bo z menoj ukvarjal cel tim zelo razumevajočih strokovnjakov. Pa še fitnes imajo tam.

In vse to bodo plačali moji širokosrčni rojaki, ki z veseljem plačujejo davke, ker imajo razumevanje za moje čustvene stiske.

Če bom narkomanka, bo lepo poskrbljeno zame. Če bom samo pijanka, bom imela večje težave. Pred deveto zjutraj si ne bom mogla naročit zdravila za tresoče roke. Če bom pijana obležala kje na cesti, bom bolj verjetno dobila kako brco, kot pa pomoč. Verjetno nihče ne bo imel razumevanja za moje potrebe po alkoholu in ne bom upravičena do brezplačne litrce na recept.

Ne, alkoholizem mi ni všeč.

Tudi kadilka ne bom. Saj so podgane bolj zaželene v lokalih, kot kadilci. Cigareti veliko stanejo, kadiš pa jih lahko le doma, ali pa na ulici, kjer se že skoraj moraš stepst s pocestnico, ker ji kradeš dobro lokacijo. Poleti se je dalo naročit kavo in jo ob cigaretu spit na vrtu gostilne. Ampak je sonce na plano zvabilo tudi nekadilce, ki so zelo teatralno dali vedet, da jih dim moti in duši.

Da, za mene bo najlepše poskrbljeno, če bom narkomanka.

Zato ljudje – ne študirajte, ampak se drogirajte!

   Tu na zemlji smo mi bogovi. Zakaj? Zato, ker odločamo med življenjem in smrtjo. Znanstveniki se že toliko časa trudijo definirat razliko med ljudmi in živalmi in mi je prav hecno, ker ne vem zakaj se tako trudijo. Mogoče zato, da dejansko dokažejo, da smo superiorna bitja. Živali, tako kot mi, uporabljajo orodja, občutijo, so zmožne analitičnega razmišljanja in komunicirajo. Zakaj nam je tako pomembno iskat to razliko, če pa smo tudi ljudje živalska vrsta, ki je pač zelo uspešno evoluirala. Smo zelo agresivna in destruktivna vrsta.

   Danes sem na MTV-ju zasledila Pimp my ride z Madonno. Potrebovala je posebno urejen kombi za snemanje spota in se je peščica mojstrov lotila dela. Kombi so opremili z vsem možnim (mislim, da je notranjost na koncu bila vredna več denarja, kot celo moje stanovanje), med ostalim tudi s tepihom od najdragocenejšega ovčjega kožuha in opažem oblečenim v kačjo kožo. Nisem si mogla kaj, da ne bi pomislila, koliko živali so ubili, zato da so “spimpali” Madonnin kombi, ki ga je verjetno uporabila samo za ta en spot.

   Ne me narobe razumet. Nisem članica Zelenih ali Peta-e, pa tudi vegetarjanka nisem, ampak se zavedam, kakšen je vsakodnevni pokol živali. Pa žal ne samo zaradi hrane, ki jo tako premalo spoštujemo. Za preživetje potrebujemo hrano in obleko, ne potrebujemo pa pasov iz kačje kože, bund iz snežnega leoparda, okrasnih peres na damskih klobučkih,…

   Vsi imamo polno rit vsega. Ko nam malo zakruli v želodcu, odpremo nafilan hladilnik in se zmrdujemo nad vsebino, ker se nam ne je jogurt oz. šunka, ampak se nam je zaluštalo ravno tiso nekaj, česar v hladilniku (ki je odprt že 5 min) ni. Tudi kruh je od včeraj in ni dosti mehek, da bi si naredili sendvič.

   A cenimo dovolj mleko? A veste, da krava daje mleko šele po tem, ko ima telička, ki ga umakneje od nje in ga hranijo z nadomestki, zato da jo lahko vsak dan pomolzejo in prodajo mleko, ki na koncu pristane pri nas na mizi. Pa ga pozabimo dat v hladilnik in se pokvari, ali pa pač ne spijemo vsega, pa ga enostavno zlijemo stran.

   Ker smo bogovi, se odločamo iz česa bomo delali rokavice in kaj bomo stišali v kletko in čemu bomo rekli hišni ljubljenček. Odločili smo se, da zebrina koža bolj spada na tla naše dnevne sobe, kot pa na zebro. In da glava jelena pride veliko bolj do izraza, če visi na steni.

   Smo vsejedi in moramo od nečesa živet. Moramo bit oblečeni. Bilo bi pa nujno, da to kar pojemo in to kar oblečemo – spoštujemo. Bilo bi pametno, da dvakrat premislimo preden vržemo pol sendviča v smeti. Bilo bi odlično, če bi se zavedali, da smo lepi tudi brez krznenih dodatkov.

   Če spoštujemo sebe, spoštujemo tudi naravo, ker je od nje odvisno naše preživetje.

Pred nekaj leti je en prijatelj iz naše družbe belemu svetu obznanil, da je gej. Tudi nam, ki  smo že dolgo vedeli, da bo nekaj na tem. Bili smo veseli, ker je z nami delil to breme in istočasno zelo zaščitniški do njega, ker je bogi-bogi.Punce smo takoj bile pripravljene sprejet še eno prijateljico v naš zaupni ženski krog, on pa je bil nad tem navdušen.

Mogoče celo preveč navdušen, ker je postal taglavna bejba v družbi, z največ smisla za oblačenje in modo, kuhanje, pospravljanje ter zadovoljevanje svojega moškega. Smo si mislile – tudi prav. Ampak ni ostalo pri tem. Pokazal je, da ima zelo razvite tudi tiste zelo nadležne ženske lastnosti. Ogovarjanje, zamerljivost, vzkipljivost, strupenost itd… Izpadlo je , da je ostal ujet na nivoju 7. razreda osnovne šole. Me pa smo ga še vedno držale za roko in ga tolažile ter mu bile podpora v tem krutem, nazadnjaškem svetu. On pa nas je v zahvalo skregal med seboj. Pa še vedno v glavnem nismo dojele. Še vedno je bil naša ljubljenka. Ta situacija se je precej dolgo vlekla. Ene smo se prej, druge pozneje umaknile iz družbe in pobegnile od njega, ker je naša (ne)ženstvenost bila konstantna tema. Na koncu smo bile že vse nenormalne, ker smo tako zadrte in ne dovolimo svoji lezbični plati, da nas prevzame. Trdil je namreč, da ima vsak človek vsaj 20% homoseksualnih nagnjenj.

Od takrat sem spoznala že kar nekaj gejev. Na začetku so me vsi očarali s svojo tankočutnostjo, smislom za estetiko in bridkim humorjem. Čez čas smo seveda spet končali pri tem, da smo mi prave ženske veliko slabša verzija njih v moškem telesu.

Nekaj časa sem si razbijala glavo zakaj je temu tako. Zakaj so se ti ljudje tako spremenili? Ali so, ko so skrivali svojo seksualno usmerjenost, skrivali tudi svoj pravi jaz? Ali pa po tako dolgem skrivanju, sploh več niso vedeli kaj je njihov pravi jaz. Bolj verjetno je to, da si neznansko želijo pozornosti.

Zakaj si želijo, da jih svet sprejme, če se pa sami ne morejo? Verjamem, da si je težko še enkrat gradit samopodobo, a drugače žal ne gre. Saj si jo moramo vsi. Vsi se moramo soočit z odraščanjem, z nerazumevajočimi starši, ter nalepkami takšnimi in drugačnimi, ki nam jih “od srca” podari družba. Pa sprejmemo to kot del življenja in sprejmemo sebe. 

Potemtakem bi morali svoje parade organizirat debeli ljudje, “čefurji”, tisti z očali,… Pa jih ne, ker vejo, da popolnost ne obstaja in da se drugačnost vedno s problemom sprejme. Pa se vseeno sprejme.

Če bi se blondinke in Bosanci tako hitro užalili zaradi vicev na svoj račun kot oni, bi humor čisto prehitro pobegnil z Zemlje.

Od kdaj se meri kvaliteta človeka po njegovi spolni usmerjenosti, videzu,… Vsi smo ljudje. Vsi imamo napake in kvalitete. Zakaj si moramo dvigovat ceno tako, da jo zbijamo drugim?

EGO, EGO,EGO!

Res si ne želim posploševat, ampak izhajam iz svojih izkušenj in rada bi le še dodala – ČAST SVETLIM IZJEMAM!!! Poznam tudi takšne. Super je s takimi pokomentirat kakšnega tipčka, ki se sprehodi mimo. Te neobremenjene gej-prijatelje imam neznansko rada, ker me redko kdo lahko tako nasmeji kot oni.

Vse kar sem tu hotela povedat je to, da mi ni jasno zakaj ljudje, ki se najbolj borijo proti obsojanju, v glavnem sami neznansko obsojajo. Naj se malo sprostijo in nasmejijo, pa jih bo še več ljudi sprejelo.

Pred kratkim sem srečala sošolko iz osnovne šole, ki jo od takrat nisem videla. S širokim nasmehom me je pozdravila in kot navita zdrdrala : »Ne, nisem še poročena, nimam otrok, pa tud diplomirala še nisem. Kaj je pa s tabo?« Nisem ravno med počasnimi, ampak sem vseeno porabila nekaj minut, da so moji možgani prebavili tak uvod. Mater si ogrožena-sem pomislila.

Al’ pa tud’ ne.

Vsakič, ko imamo družinska srečanja (pogrebi, poroke,…) me sorodniki polni sočustvovanja sprašujejo, če imam koga in če mogoče že načrtujeva poroko. Ko odkimam, dobim pogled poln neodobravanja z njim pa tolažilne besede, ki zvenijo bolj obtožujoče – PA SEJ SI ŠE MLADA. BO, KO BO.

Kaj pa če ne bo? Na družinskih srečanjih je moj stolček vse bližje otroški mizi in moje mesto na hijerarhijski lestvici vse nižje. Pogovori izgledajo približno takole:

»Oho lubica! Kako si? Kaj je novega?«

Jaz: » Diplomirala sem med prvimi.«

»Kaj pa ljubezen? Imaš fanta?«

Jaz: »Ne. Nimam časa, ker pišem doktorat.«

» No, pa to ne pomeni, da se ne moreš malo našminkat in se it zabavat.«

Jaz: » V laboratoriju ni primerno bit našminkana. Zarad maske. Saj veš.«

Pokroviteljski nasmešek. »Pa tud kiklco bi lahko kdaj oblekla.«

Jaz: » Ja. Sem si kupla obleko za podelitev Nobelove nagrade.«

Očitujoče: » A misliš met otroke pri 40-ih?«

Itd…

Z vsakim letom je pritisk okolice večji in ne glede na vse titule, uspehe in nagrade, vse manj veljaš. Vlak za družinski status – POROČENA, Z OTROKI, mi vedno bolj beži. A je čas, da zmanjšam pričakovanja? Da končam z nekom, ki mi ni najbolj na kožo pisan zato, da ne ostanem sama in da dobim boljše mesto in večji ugled na družinskih srečanjih? Kaj potem, če bodo pri nas doma leteči krožniki (zaradi različnega dojemanja kompromisa) vsakodnevni pojav. Nič hudega, če bodo otroci najboljše orožje pri posredni komunikaciji in bodo za 18. rojstni dan, namesto vozniškega izpita, dobili mesečno naročnino pri psihoterapevtu.

Si želim bit na ta način sama?

Kam se bo nagnila tehtnica, če bo na eni strani tak zakon, na drugi pa razširjene zenice ožje in širše družine, šepetanja, da sem mogoče na smrt bolna ali pa lezbika?

Prijatelji in znanci, ki so večina pokleknili pod pritiski, ki te doletijo, če si SAM, so mi milostno pojasnili, da princ na belem konju ne obstaja. So prepričevali sebe, ali mene?

Ni lepo bit sam. Lepo se je zbujat v objemu in planirat dopust v dvoje.

Je pa še hujše biti sam in se z hrbtom drgniti ob hrbet –v  zakonski postelji.

ZAKAJ JE MOJE MESTO UTIHNILO?

Živim v majhnem, a ne tako majhnem mestu. Za nekatere stvari je preveliko in za druge velikooo premajhno. Pravzaprav je pa čisto po meri človeka, ki ljubi mesto in ljubi naravo. Včasih ga obožujem in se kar kopam v njegovem sončnem sobotnem jutru , včasih pa me neznansko utesnjuje in moram zbežat stran. Nekam kjer vidim gozdove, doline, potoke,… Ali pa nekam kjer vidim na cesti tudi sredi noči ogromno ljudi, ki točno vedo kam so namenjeni-na katero zabavo (ker imajo izbiro).

     Danes je petek zvečer. Konec tedna. Prav petek me je vedno vznemirjal. Že zjutraj sem se počutila skoraj praznično zaradi pričakovanja dobre zabave. To mi je bil izpušni ventil in tako sem si polnila baterije. A s službo je prišla rutina, utrujenost, dolgčas in petek je izgubil svoj čar. Tudi moje mesto je ob petkih postalo tiho. Tu in tam opazim kakšno skupinico ljudi, ki kar tako postopa po mestu, ker nima kam. In te skupinice kar tekmujejo med seboj-katera bo tišja in manj opazna.

    Ker se je današnji petek začel monotono in tiho, sem se usedla pred TV , a me je ker izstrelilo s kavča, ko sem s ceste slišala harmoniko in vesele ljudi kako POJEJO. Sredi starega mestnega jedra!!! Odprla sem okno, se usedla na okensko polico in se, kar se da , nagnila ven. Da jih vidim, da jih slišim, da jim ukradem trenutek zabave. Potem pa šok! Kajti moja prva misel je bila-KAKO SI UPAJO?! A NE VEJO, DA JIM BO NEKDO POKLICAL POLICIJO?!

   To mi je dalo misliti. Od kod ta vcepljen strah pred hrupom? Hrup pomeni težave. Najprej s starimi tetami, ki ne morejo uživat v gluhi tišini petkovega večera in potem še s policijo, ki jo te iste tete takoj obvestijo, da si nekdo drzne pet sredi mesta, ura je pa že zdavnaj več kot 8!!!

   So prav te tete krive, da je lažje najti bigfoota, kot pa zabavo ali celo bognedaj koncert na odprtem sredi mesta? So one krive, da je mesto utihnilo? A so bile kdaj mlade? A so se kdaj zabavale? Bi rekla, da ja. Ampak zdaj jim je bolj pomembna tišina, kot mesto. Vzele so mu vsebino in dušo, ker hrup ne dovoli uspavalnim tabletam, da primejo.

   Saj razumem. Ne morejo spat, ker jih pesti cel kup težav. Kako naj si vendar nehajo belit glavo s svojimi otroci, ki so vsi po vrsti nepridipravi. Eno mori – zakaj je njena hčera morala ponovit njeno napako in zanosit pri rosnih devetnajstih, drugo spet – zakaj mora bit njen sin isti oče in se ga vsak večer napit , tretjo pa – zakaj ni bila pametna in šla študirat, da bi danes imela višjo penzijo in ji ne bi bilo treba skrbet za vse te neplačane račune…

   Mogoče zato, ker so nekoč bile mlade in so se raje zabavale, kot pa se obnašale zrelo, pametni in odrastlo. Ja, pa ja! Če bi takrat imele to pamet… Zato so pa napovedale sveto vojno Zabavi in Mladosti! Hudiču je treba pogledat v oči, ga zažgat, pregnat in uničit.

   Ni kaj, uspelo jim je. Mesto je utihnilo. Mladi imamo končno čas v miru premislit kaj bomo s svojo prihodnostjo. Katere napake smo do sedaj naredili in kako se jim bomo v prihodnje izognili.

   Mesto je sicer utihnilo, ampak ne danes. Fantje na cesti še vedno pojejo! Hura! Mladost je, in bo vedno norost!!!

Biti ženska je zelo naporno! Ko smo bile male, so nam pripovedovali pravljice o Pepelkah, Sneguljčicah in podobno, ter nas posredno učili kakšne naj bomo, da dočakamo svoj »…in živela sta srečno do konca svojih dni!«. Potem smo začele odraščati in glavne junakinje pravljic so se počasi prelevile iz skromnih, požrtvovalnih in nežnih deklet v neustrašne, moderne ženske, ki prekleto dobro vedo kaj hočejo. Pravljice so zamenjali modni časopisi in super popularne tv nadaljevanke, ki so nam »odprle oči« in nas usmerile v »pravo smer«, ter nas prepričale kaj si dejansko želimo. Hvala Bogu na medijih. Brez njih bi bile izgubljene. Tako smo se naučile kateri so tisti enostavni koraki, ki nas bodo popeljali do popolne sreče.

Čisto enostavno. Srečne bomo, če bomo lepe, suhe, izklesane, negovane, odišavljene z najnovejšimi parfumi, s francosko zmanikiranimi nohti in oblečene kot Sarah Jessica Parker, prihajale iz odlično plačane službe, kjer bomo po uspehu in ambicijah paralela moškim kolegom, domov v moderno urejeno stanovanje, kjer bomo z malo pomočjo Jamieja Oliverja skuhale vrhunsko kosilo, potem pa popeljale svoje partnerje z vsemi spretnostmi Kamasutre do najboljšega orgazma. Seveda bomo svoje seksualne tehnike prej dobro izpilile v premnogih enonočnih avanturah. Hja, saj smo moderne ženske, ki vemo kaj hočemo in smo požiralke moških. Romantika je rezervirana za tv-novele. Me hočemo samo dober orgazem.

Razen, ko smo v vezi. Takrat hočemo ob sebi modernega moškega, ki nas bo razvajal, ko nam bo PMS delal hude preglavice in nas poslušal (pa še sočustvoval z nami), ko bomo cmeraste, ker še vedno nismo našle smisla svojega obstoja na svetu. Takega, ki se bo zunaj stepel za nas, potem pa zvečer prižgal svečke po celem stanovanju in nas zmasiral z eteričnimi olji. Z nami bo hodil v šoping in ne bo se sramoval solz, ki jih bo potočil, ko bo v tesnem objemu z nami gledal Oprah show. V kopalnici bo imel vsaj toliko negovalne kozmetike kot me, ker imamo rade samo lepo urejene in prijetno dišeče moške. Ampak ta isti moški bo moral bit poslovno zelo uspešen in agresiven in imeti dovolj denarja, da nam privošči počitnice na Kanarskih otokih, ter izgledati vsaj kot ta mladi Cavazza.

Aha, da ne pozabim še faze otrok. Ker smo moderne ženske tudi super mame, bomo začele prebirati knjige o otroški psihologiji in vzgoji že v času svoje pubertete. Pred koncem šolanja se bomo včlanile v kak forum mamic, kjer bomo kot spužve srkale njihova znanja, recepte in izkušnje. Potem se bomo pa končno pri 38, po uspešno lansirani karieri in vseh ljubimcih, poročile v snežno beli krinolini in že v prvem tednu zanosile.

To je nekako zelo skrajšan povzetek Cosmo- navodil, kako bomo postale srečne. Ne vem zakaj so uredniki takšnih časopisov prepričani, da to še nismo. Na strani 11 nas učijo kako naj ljubimo svoje malce preobilno, celulitasto telo, na strani 16 nam predstavljajo najnovejšo super dieto, na strani 18 si lahko ogledamo v kakšno mikro spodnje perilo se moramo stlačit, da bomo sexi, in na strani 25 nam zagotavljajo da je čokolada resnično zdravilna in da je pametno, če se malo posladkamo, ker se tako izognemo posledicam stresa.

Pa še moda, moda, moda. Ideal je Kate Moss in vse kreatorske cunjice na njej izgledajo fantastično. In spet -gremo babe na dieto. Šport, šport, šport, veliko vode, malo hrane. Cilj- izgubit obline (odvečne in naravne). Bog nam je dal joške in rit, Dolce&Gabanna pa nam jih bosta vzela, če se hočemo stlačit v njune kreacije. Kreatorji  nasplošno ne marajo  ziz in ženskih riti. Všeč so jim ženske z deškimi postavami. Všeč so jim deške postave. Všeč so jim dečki. Všeč so jim moški. Zanimivo! Homoseksualci nam narekujejo kako naj izgledamo, da bomo lepe in sexy. Njim?!

Torej, smernice so čvrste in po svetu se sprehaja vse več lepih teles in vse manj nasmejanih obrazov. Ljudje se vse bolj trudimo imeti lepo telo. Pa ne zaradi sebe. Nisem še slišala za žensko, ki se je poročila s svojimi silikoni ali za moškega, ki živi za svoje sobno kolo. Biti lep in imeti lepo telo, pa pomeni porabiti veliko časa za to. Zato pa ljudem zmanjkuje časa za druženje, spoznavanje, sproščanje in smejanje. Namesto, da bi se po mestu sprehajali z roko v roki, se raje v fitnessu potijo z mašino v roki.

Kakšna zmeda!

Če bomo ubogale Cosmo-navodila, bomo sigurno dočakale srečo. Vsaj pri 60-ih!

Pa ga imam!!! Novega sostanovalca namreč. Našla sem ga na enem živalskih forumov, ko sem pridno brskala po spletu in si ogledovala vse možne pse, ki iščejo dom. Vsi so bili srčkani, ampak se mi nobeden ni prav usedel. Nobeden ni “znal govorit” (še vedno sem prebolevala svojo Avo).

On je pa znal. Na prvem filmčku, ki so ga posneli je vlekel zadnje tačke za seboj kot kak tjulenček. Na svet je prišel v že tako neprijazno okolje, pa še ta nesrečni swimmer sindrom je imel. Lastnik njegove mame je bil izredno “dobra oseba” in je sklenil njega in njegovega (popolnoma zdravega) brata evtanazirat pri 4 tednih starosti , ker verjetno nista bila dostojna njegove čistokrvne psičke, saj sta bila potomca nekega vaškega potepuha. In ker svet le ni tako črn, se je v pravem trenutku našla empatije polna gospa, ki je kužkoma našla začasen dom, njuno zgodbo pa objavila na forumu. Cela četica dobrosrčnežev se je zavzela za ta dva pasja mladiča in jima pomagala  po vseh svojih zmožnostih. Malemu paraplegiku so dali ime Bogi in mu hitro priskrbeli strokovno pomoč. Bogi je po treh tednih fizioterapije shodil in postal ljubljenček forumašev. Ker več ni bil “bogi” je dobil tudi novo ime. Prekrstili so ga v Boogieja.

Slučajno sem zaromala na njihov forum in ga zagledala. In vse mi je povedal. Govoril mi je o tem kako je pogumen in kako velika je njegova želja po življenju, kako močna je njegova energija in kako ne priznava nobenih ovir. Pa sem že bila zaljubljena in oddana.

Zdaj z Boogiejem hodiva na vse daljše sprehode. Sicer še vedno hodi kot kak šerif, ampak hodi. In sproti elegantno zapeljuje mimoidoče. Ljudje se ustavijo, ga pobožajo in na koncu začvekajo. Koliko osamljenih ljudi! Majhen kuža je dovolj, da prebijejo led, premagajo zadržanost in sproščeno poklepetajo. Me pa vsakič znova preseneti, koliko mi imajo za povedat. In kako radi govorijo, ko jih nekdo posluša. Kakšne zgodbe so to! Kusturica.

Tako veliko nas je na kupu in tako smo osamljeni. Potrebujemo izgovor, da nekoga kar tako ogovorimo. Ker nam je dolgčas. Če ne bi bilo psa, bi izpadlo narobe, čudno in vsiljivo. Zakaj? Koliko nas je več in koliko več nas ima internet in kabelsko TV, toliko smo bolj osamljeni.

Nisem nič boljša. Brez psa ne bi šla kar tako na sprehod po mestu, med ljudi. Verjetno bi se vživljala v življenje TV- junakov in doma čakala na svoj happy end.

Prav danes je bil takoooo leeeep dan in prav danes sem na sprehodu s svojim izgovorom razmišljala zakaj sploh potrebujemo izgovore, zakaj smo si tako zakomplicirali življenje in koliko takoooo leeepih dni je šlo mimo nas, ker nismo imeli izgovora.

Živel moj izgovor!!! Živel bogi Boogie!!!